[ Pobierz całość w formacie PDF ]

strahom gledata.
»Bo res ubil onega strica?«
Skomignem. Ju hoãem objeti. Se umakneta. Tiho se-
deta na kavã. Oãi upreta v zrak. Priplazim se k njima.
Malega trese. Trese. Kot vroãica. Ali podhladitev. Pogled
je ptiãji. Ko se ptica zaletava v 0 ipo. Roãice migljajo. Telo
se ne pomiri.
»Mami, gremo nekam. Gremo. Ne bodimo veã tu. Jaz
se bojim, da ti ati kaj naredi.«
Oplazi me njegova pro0 nja. Rotenje. Hrepenel je po
moji pritrditvi. Odre0 itvi. Hotel je biti re0 en. Îelel nas je
re0 iti.
Tako boÏji glas je imel. Tako molitveni glasek. Tako
bled in napet obrazek. In tako prestra0 ene oãi.
190
PRAVICA DO SEBE
BESeDA
Pograbil je eno vreãko. Jo napolnil z nekaj cunjami. ·e
eno vreãko. Jo napolnil z osebnimi predmeti. Mi potisnil
torbico k rokam.
»Mami, gremo, gremo, preden se vrne.«
Ovedela sem se. Otroka bo pokopalo. Pohabilo.
Otrok bo invalid. Ne smem ga Ïrtvovati. Na robu je. Na
robu smo.
Noãem bolnih otrok. Hoãem Ïiveti za otroka. Mora-
mo Ïiveti. Morata Ïiveti. Ne Ïivotariti.
Îivãno zgrabim za telefon. Hitro, joj, hitro, preden se
vrne! Dokler ni prekasno.
»Pridi po nas, prosim, pridi po nas. Hitro!«
âakamo na kolegico. Pet minut je stoletje. Ni je. Ni je 0 e.
Prej doãakamo biv0 ega. Vsi trije se zaÏenemo v sobo. Ne
moremo zakleniti. Skril je vse kljuãe. S hrbti se nasloni-
mo na vrata. Z nogami se upremo ob steno. Oni ti0 ãi v
vrata. Vrata se nekoliko odmaknejo. Ded potisne nogo
v 0 pranjo. Joj, bojimo se, da bo uspel. Poãili bomo od
hotenja po zmagi. Od nuje po zmagi. Pravice po zmagi.
Stisnem mu nogo. Umakne jo. Sveto prepriãan, da sem
Ïe nora. Da znorevam otroka. Da bom uniãila otroka.
Da me mora prijaviti.
Zunaj konãno zahupa. Hitro. Dve vreãki. Polivinilasti. Pa
bundici. Kapi. Rokavice, ãevlje. Ki smo si jih prej prinesli
191
PRAVICA DO SEBE
BESeDA
v sobo. Jaz pla0 ã. âevlje. Torbico. Mimo njega. Odskoãi
od okna. Kjer se je ãudil, da je Ïe spet nekdo pri0 el. Mi
solit pamet. Zasluti, kaj je v zraku. Nas obstopi. Raz0 iri
roke kot zapornico. Sila kola lomi. Mi gremo! Mi gremo.
âez dvori0 ãe. Teãe za nami. Se norãuje, saj boste radi
pri0 li nazaj. Brez mene ne morete Ïiveti. Crknete brez
mene. Je posmehljiv. Ker so sosedje na dvori0 ãu. In po-
tuhnjeno gledajo. On pa se gre Ïrtev. In zajokca: »Otro-
ke mi bo odpeljala. K pokvarjeni kolegici. Tak0 ni kot
ona. Otroke kvari. Uniãuje. Se potikajo v tuji hi0 i. ReveÏi.
Pa imajo tukaj dom. Iti morata, ker ju sili. Ker hoãe svo-
bodno Ïiveti. »Jebi se«, sem si mislila.
Ko smo se odpeljali izpred hi0 e, si oddahnem. Kot da
sem odloÏila stra0 no teÏo. Kot da sem sedla po dolgo-
trajni hoji. Pogledam otroka. Zaskrbljena sta. Nespro-
0 ãena. Zmogla sta le grenak nasmeh.
192
PRAVICA DO SEBE
BESeDA
osana je prepriãana, da potrebujem avto. Ampak
Rjaz sem povsem brez ficka! Kot 0 e nikoli. Ded me je
izkori0 ãal. Vse sem sama plaãevala. VzdrÏevala. Stano-
val in hranil pa se je v skupnem gospodinjstvu. Hrano
kradel. Pralni prah kradel. Uporabljal elektriko. Se grel
z oljem, ki sem ga jaz kupila. Itd. itd. Imela sem le za
kruh. In tu in tam za kak0 no ãokolado.
Na obiske nisem mogla. Ker ni bilo denarja za naj-
skromnej0 e darilce. Vãasih sem kak0 no potoãila, skriv-
oma, ker sta otroka Ïelela to in ono, pa ju nisem mogla
osreãiti. Z obiskom v sla0 ãiãarni. S pico. S torto za rojstni
dan. Preveã je bilo plaãil za mojo plaão. Preveã porablje-
ne elektrike. Vode. Hrane. Namerno je pretirano vklap-
ljal centralno. Da se ni dalo dihati. Spal pri vklopljeni
televiziji. Pri luãi. Vkljuãil pralni stroj za ene mo0 ke hla-
ãe. Ali za nekaj parov zoknov.
»Neizvedljivo. Nimam denarja.«
»Posodili ti ga bomo. Jaz. Moja ta0 ãa. Ivanka.«
»Nimam denarja. Ne bom ga mogla vrniti.«
193
PRAVICA DO SEBE
BESeDA
ȉe si ga sposodi0 ali ne, ga nima0 ! V vsakem primeru
ga torej nima0 . Avto pa potrebuje0 . Nujno. Kako bo0 pri-
0 la v sluÏbo brez avta? Vedno prosila onega za avto?
Zato da vozi0 tudi njegova otroka?! Lasten avto je pogoj,
da bo0 samostojnej0 a.«
V pol ure je zbrala nekaj tisoã mark. In jaz sem 0 e tisti
dan imela svoj prvi avto. Star, ampak moj. Star, ampak
morala sem mu zaupati. Poãutila sem se stabilnej0 o. Ne-
koliko sigurnej0 o. Moãnej0 o. Neodvisno.
Otroka sta skakljala okoli pleha. Opazila vsako rjavo
piko. Slabe sedeÏe. Slabo podvozje. ârn du0 ilec. »Am-
pak na0 pa je le, a ne?« sta bila iskrena.
194
PRAVICA DO SEBE
BESeDA
e en veãer v tuji hi0 i. Dragica 0 iroko razpre oãi. Pra-
·vi, da mi je takoj na licu prebrala. In s tiste edine
stvari v mojih rokah. Z vreãke. In iz strahu v otro0 kih
oãeh.
Ko sem ju pred spanjem pokrila v tuji postelji, sta izda-
vila: »Tako sva se bala, da Dragici ne bo v0 eã, ker smo se
k njej zatekli.« Dvomila sta v ljudi. Preveãkrat smo ostali
sami. Prepu0 ãeni sebi. Svojim iznajdljivostim, sposob-
nostim, moÏnostim. Izdani od najbliÏjih.
Moja otroka in Dragiãina hãi so zaspali. Midve sva
obsedeli v kuhinji. Bilo mi je neprijetno. âeprav sem po-
sedala s sorodno, dobro du0 o. Rekla je, iskreno, naj
ostanemo, kolikor dolgo hoãemo. Odstopila nam je
sobo. Omaro. Nam dala tisto, kar smo tedaj najbolj po-
trebovali: toplino, iskrenost, soãutje, razumevanje. Za-
radi moje situacije so tudi njej spet zazevale rane. Nisem
znala ponuditi ji pravih obliÏev. Preveã sem bila razkla-
na. Preveã hrepenela po miru. Notranji harmoniji. Te pa
195
PRAVICA DO SEBE
BESeDA
ni in ni bilo. âeprav sem bila daleã od biv0 ega, mi jo po
kosteh roÏljal strah.
Zgodaj sem vstajala. Odpeljala otroka v dvajset kilome-
trov oddaljeno 0 olo. Se bala, da bom med potjo nalete-
la nanj. Se nato odpeljala v sedemindvajset kilometrov
oddaljeni kraj v sluÏbo. Po sluÏbi pa zopet po otroka.
Mimo svojega doma. Da mi je paralo telo. Ker sem se
Ïelela ustaviti. A sem vedela, da se ne smem. Sem otro-
koma obljubila, da se ne bomo vrnili.
Kosili smo v 0 oli. Dokler nisem porabila bonov za hra- [ Pobierz całość w formacie PDF ]

  • zanotowane.pl
  • doc.pisz.pl
  • pdf.pisz.pl
  • szkla.opx.pl

    •