[ Pobierz całość w formacie PDF ]

»Da, na veãerjo. Povabljen sem in vabim 0 e vas.«
Ivan je vabilo odklonil.
»Pojdite, pojdite!« je silil Lah. »Ne boste se kesali. Jaz
sem namreã pregovoril starega Griãarja, da vam bo dal
posojilo na posestvo v ·mihelu.«
Ivan se je ãudil 0 e bolj, 0 e neprijetneje. »Kdaj sem vas
pa prosil, gospod Strada,« je dejal uÏaljen, »da govori-
te zame pri Griãarju? In od kod veste, da sem prosil po-
sojila?«
»Od kod? Od Griãarja. Ali je to kaj ãudnega?«
»Meni se vidi ãudno,« je dejal Ivan, ogorãen, da se
njegova zaupnost tako zlorablja.
Gospod Strada pa je pripovedoval, kako mora on sa-
mo njega zahvaliti, da je pregovoril Griãarja, ki ni hotel
zadnje ãase niã sli0 ati o tem posojilu; on pa mu je doka-
zal, da sme na posestvo v ·mihelu 0 e vedno posoditi
brez nevarnosti nekaj tisoãakov.
98
TUJSKI PROMET
BESeDA
Ivan se je na glas jezil na Griãarje, ki se posvetujejo s
tujcem o domaãih zadevah, na tihem pa se je veselil, da
dobo posojilo. Saj se je bal, da se je preveã zameril Gri-
ãarjem, in vedel, da bo zamera 0 e huj0 a, ko se zve zaroka
z Zefo; tako pa je bila stvar uravnana, dasi neprijetno in
Ïaljivo. Sploh pa prositi naposodo, ali je to prijetna reã?
In kolikor so Ïalili Griãarji zdaj njega, toliko jim povrne
kmalu z obrestmi njegova poroka.
Ko je bil Ivan to tako preudaril, je bil celo zadovoljen,
da je dobil dober razlog za zamero pri Griãarjih, in po-
poldne se je napravil na pot z Lahom.
Ivan, ki ga je bil gospod Strada tolikokrat vlekel, je
hudomu0 no potegnil zdaj njega.
»Ej, gospod Strada,« je dejal, »ali pojde Zefa z vami?«
»Ne, noãe,« je dejal Strada, »ker je neumna. Jaz bi ji
bil dal v najem svojo gostilnico v Ajdov0 ãini, kjer bi se
ji godilo dobro in bi se morda tudi omoÏila.«
»S kom?« se je zavzel Ivan. »Ali je niste hoteli vzeti
vi?«
»Jaz?« se je zaãudil Strada in se zakrohotal. »Jaz vzel
Zefo? Prosim, gospod Korbin, vi me Ïalite. Ali se vam
zdim tako neumen? Jaz Zefo! Ta je pa lepa.«
»Morda sem se prenaglil,« je bila prva misel, ki je
padla Ivanu v glavo, ko je to sli0 al. Zakaj ni ãakal on z
zaroko? Spet se je razjezil na Laha, ki je bil njega tako
preslepil, in vso pot ni spregovoril besede veã.
99
TUJSKI PROMET
BESeDA
Griãarjevi so sprejeli svoja gosta prijazno kakor dva
znanca, ki ju Ïe dolgo ni bilo k hi0 i. Vendar se Ivan ni
ãutil domaãega. Preslovesno so govorili z njim, in 0 e ne-
prijetnej0 e mu je bilo videti, da so prijaznej0 i s tujcem.
Gospod Strada je govoril veselo in Ïivahno o vseh do-
maãih razmerah, se 0 alil z materjo in oãetom, se klanjal
hãeri in kar pod pazduho prijel sina Andreja. Proti nje-
mu so se vedli vsi tako spo0 tljivo, da tudi njemu ni 0 la
prijaznost od srca. Micika je nosila na mizo in stregla.
Zdela se je Ivanu resna, skoraj otoÏna, in rad bi bil bral
iz njenih oãi skrivne misli; toda umikala jih je in kar teh-
tala besede, ki so bile njemu namenjene. Ivanu je bilo
teÏko pri srcu, in da se je prenaglil s svojo zaroko, mu je
bilo tem bolj Ïal, ker je videl in sli0 al, kako se prikupu-
je tujec Strada tovari0 ici njegovih mladih let. Visoko je
zrastla njena cena v njegovih oãeh, in zbujalo se je ne-
prijetno prepriãanje, kako povr0 no jo je bil sodil, kako je
hodil slep in brezdu0 en mimo domaãe cvetke, ki se ni
marala 0 opiriti s kriãeãim videzom. Spet ga je jezil s se-
biãno vsiljivostjo ta Lah, ki mu je stal vedno in povsod
napoti. Obravnavo zaradi posojila je vzel kar sam ta ãlo-
vek v roke. Govoril je za vse Griãarje, kakor da bi bil njih
zastopnik, in vmes se je 0 alil in smejal in spravljal s svojo
pisano sloven0 ãino vso druÏbo v smeh, celo Miciko;
samo njega, Ivana ne. Njemu se je zdelo vse to govor-
jenje neslano, neteãno, kakor prikrit zasmeh.
100
TUJSKI PROMET
BESeDA
Dogovor zastran posojila se je sklenil, kakor je Ïelel
Ivan, ki se je ãutil poniÏanega med neprijetnimi dobrot-
niki. Potem pa je zaãel Strada jemati slovo z zatrdilom,
da se vrne drugo leto spet in da upa, da se razvijejo do
tedaj razmere ugodneje.
Za koga ugodneje? je padlo v glavo Ivanu, ki se je ãutil
zadetega.
»Torej jutri se odpeljete, gospod Strada. Ali vzamete
gospodiãno Zefo s seboj?« je vpra0 ala mati.
»Skesala se je,« je zmignil Strada z rameni. »Kakor se
ji zdi.«
»Oh, pa bi jo vendar vzeli!« je dejala spet Griãarka.
Ivan je sedel kakor na Ïerjavici, prepriãan, da govore
ti ljudje nala0 ã, zaradi njega, o njegovih zadevah. Sku0 al
se je po0 aliti, ãe0 da je gospodu Stradi spodletela name-
ra; a na glasu se je poznalo, kako malo mu je do 0 ale in
smeha. Hvalil je Zefo, kako pridna in po0 tena je; vsemu
svetu seveda ne ugodi nihãe, in najbolj0 ega ãloveka
opravljajo ljudje najraj0 i, in ãim raj0 i eni poslu0 ajo, tem
raj0 i drugi govore; kjer pa ni u0 es, ni jezika.
»Vesela je Zefa, vesela, ker je mlada,« je dejal gospod
Strada; »kakor smo veseli mi, gospodiãna Micika, kaj-
ne?«
Micika si ni upala pogledati Ivana, ker je ãutila, kako
neljub mora njemu biti razgovor, ki je bil njej tako mu-
ãen. Gospod Strada pa je potegnil, ko je jemal slovo, iz
101
TUJSKI PROMET
BESeDA
Ïepa darilce za Andreja, v liãnem toku cevko za smotke
iz jantarja.
»Miciki za spomin pa nekaj okroglega,« je dejal in po-
kazal med palcem in kazavcem zlat prstan z lepim rubi-
nom. »âe ne bo prevelik za va0 e prstke.« [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]

  • zanotowane.pl
  • doc.pisz.pl
  • pdf.pisz.pl
  • szkla.opx.pl

    •